Na zmenku

Ker bi bila sposobna reči samo to: Super, se dobiva po pouku pri igrišču za košarko, tam kjer so drevesa. 

In potem bi nekaj tednov pred koncem pouka zašutirala pri edinih predmetih, pri katerih imam res same petke. Pa še sošolci bi crknili od smeha, in ko bi enkrat zmogla razmišljati o čem, kar ni srečanje pri igrišču, bi jaz crknila od sramu.

Bila sem polna pričakovanja in hkrati strahu. Ne sprašujte me, kako se je mogoče nečesa sočasno veseliti in bati, logike res ne obvladam. Povem pa vam, da ti je zaradi obojega po malem slabo in da bi po eni strani rad, da bi se stvar čim prej zgodila, po drugi pa bi vse skupaj prestavil nekam v nedoločeno prihodnost. Ampak tako seveda ne gre, časa se ne da pospešiti ne ustaviti, to je jasno celo moji zblojeni logiki, in enkrat je bila ura pač toliko, da je bilo pouka konec. 

Od tega, kdo plača, pa vse do oblek

»Greva še na bubble tea?« je vprašala Klara Jasna, ko je odzvonilo zadnji uri, in jaz sem ji odgovorila: »Guanglgubl.« 

V moji glavi je to zvenelo kot: »Danes ne, se mi mudi,« ampak ven je prišlo samo grgranje. 

»Kaj praviš? Da častiš?«

Od presenečenja se mi je skoraj zaletelo. Pa kako je iz zvoka vrtinčenja sline med mandeljni lahko razbrala, da ponujam pijačo na svoj račun?!

»Guegiaga.«

Po svoje bi raje plačala bubble tea prijateljici kot umrla od živčnosti pred zmenkom. Toda kljub temu sem rekla, če prevedem: Ne, nimam časa.

»A če častim jaz?«

Bogpomagaj, ne!

Očistila sem dihalne in požiralne poti, z upanjem, da ni zvenelo kot bruhanje, in kolikor je le šlo razločno naznanila: »Draga moja Klara Jasna, danes ne morem s tabo na bubble tea. Pri drevesih pri igrišču me čaka moj skrivni oboževalec.«

»Haa?«

Na, pa se je Klara Jasna skoraj zadušila s svojo slino. Tako je hlastala za zrakom, da sem jo morala butniti po hrbtu. En zmenek, dve skorajšnji smrti. 

Upam, da bo vredno.

»A v temle greš?« je rekla Klara Jasna, ko se je ovedla. 

S pogledom sem se sprehodila po svoji opravi. Široke hlače, ohlapna majica, najljubše superge. Meni se je zdelo v redu, taka sem skoraj vsak dan, razen če so hlače ali majica v pranju in moram vzeti neke podobne. 

»Kakšna pa?« sem se začudila.

Klara Jasna, ki ima povsem drugačen slog kot jaz, je zavila z očmi. »Hja, saj nimava kaj. Itak ni časa, da bi te spravili v kaj spodobnega.« Po njenem morajo biti hlače oprijete in majice kratke in glede tega se še nikoli nisva strinjali.

»Veš kaj, skrivnemu oboževalcu sem najbrž všeč taka, kot sem. Hočem reči, samo on je zame skriven, saj menda ve, kakšna sem in v kaj se oblačim. Če bi imel kaj proti mojim širokim hlačam, mi pač ne bi pošiljal sporočil, a ne?« 

Kadar sem živčna, sem včasih odrezava. In očitno tudi drzna – to si moram zapomniti za naslednji test iz matematike!

»Bi se vsaj počesala?« je ponovno poskusila Klara Jasna in jaz sem se zasmejala: 

»Aja, s čim pa? Naj si pri hišniku sposodim grablje?« 

Kdo pa nosi glavnik v šolo, prosim lepo.

»Zataknile se ti bodo v tem šavju, ki ga imaš na glavi, in jih do zmenka ne boš spravila ven.«

Klara Jasna se je zakrohotala svoji domislici in ob misli na to, da bi skrivnega oboževalca spoznala z grabljami v laseh, sem se sprostila tudi jaz. Končno ena misel, ki ni bila Super. Se dobiva po pouku pri igrišču za košarko, tam kjer so drevesa.

»Počasi moraš iti, da ne boš zamudila,« je čez čas rekla Klara Jasna in za spodbudo dvignila palec. Izraz na obrazu je imela pa tak, kot bi me pošiljala na fronto.

Boj in beg

In sem šla. Čeprav sem si po svoje želela zamuditi. Ali pa sem hotela biti že tam in imeti za sabo že najmanj deset minut zmenka, kaj pa vem. Najbrž oboje. 

Potem me je prešinilo. Kaj, če bo moj skrivni oboževalec skrajno grd? Ali še huje, kaj, če bo tako lep, da me bo na mestu kap in ne bom mogla iz sebe spraviti niti besede? Kaj, če je precej mlajši od mene ali precej starejši ali … omajgad, tega pač ne bom preživela.

Pravijo, da v največjem stresu naši možgani izbirajo med možnostma boj ali beg. Ampak moji možgani niso znali izbrati, zato so kot poblazneli bezljali po moji lobanji in iskali možnosti, da se jim ne bi bilo treba predati. Hkrati so torej bežali in se bojevali in kdove, mogoče bom, če preživim zmenek, lahko postala model za psihologe in bodo po meni poimenovali novo teorijo.  

Na koncu je možganom le uspelo in rešitev je bila hevreka, aleluja in hura obenem. Najbrž bi na glas zavriskala, če me ne bi skrbelo, da me bo oboževalec slišal. (Blazno rada uporabljam to besedo, oboževalec, upam, da jo bom lahko še kdaj.)

Namesto da bi šla do drevoreda mimo košarkarskega igrišča, ki je vsem na očeh, sem torej odšla po drugi strani, mimo igral za razredno stopnjo. To je bilo sicer tako, kot če bi šla iz Ljubljane do Maribora čez Žužemberk, ampak ob poti je raslo grmovje, ki me je skrilo, tako da sem se do kraja srečanja lahko prebila skoraj neopazno. V zadnje grmovje sem se ugnezdila kot vrabček … no, dobro, kot gos, in zanalašč zamižala. Zdaj je šlo zares.

»Tri, dva, ena …« sem zašepetala. »Nič, minus ena, minus dve …«

Srce mi je razbijalo in moji možgani, ki so se bojevali in bežali hkrati, so vpili: Enkrat boš morala reči zdaj!

»Zdaj,« sem zašepetala in sunkovito odprla oči.

Trenutek resnice

Nekaj časa je trajalo, da sem ga zagledala skozi veje, liste in pajčevino. Stal je med kostanji in mi kazal hrbet. Tipično. Ampak kolikor sem lahko zaznala, ni bil ne ekstremno suh in ne ekstremno debel, ne pretirano star in tudi ne kak petar (razen če je izredno hitro zrasel). Na videz čisto normalen fant je imel čisto normalne rjave kratke lase, čisto normalno majico in čisto normalne kratke hlače. Prestopal se je z noge na nogo in si mel dlani. Ali ima bolhe ali pa je živčen, mi je šlo skozi misli. To me je pomirilo.

Še enkrat sem preštela do minus pet, dahnila »zdaj« in zlezla iz grmovja. V resnici sem imela še srečo, da ni gledal v mojo smer. 

»O, khm, hej.« 

Upam, da je zvenelo tako, in ne spet guehmhmej, kot da imam žabo v grlu.

»Hej,« je odgovoril in se sunkovito obrnil.

O-maj-gad. On??? 

»Se mi zdi, da si presenečena,« se je nerodno zasmejal. »Upam, da to ni slabo presenečenje.«

»Gheee.«

»Prosim?«

»Ghkh… nee.«

»Še dobro.« 

OMG, kakšen nasmeh. 

»Sem pričakoval, da boš prišla iz druge smeri. Joj …« Z roko je segel proti moji glavi in nehala sem dihati. »Nekaj imaš v laseh.«

Grablje? sem pomislila.

»Ah, neka vejica je. In nekaj pajčevine.«

Aja, presneto, sem že pozabila, da sem se plazila skozi grmovje. 

Na hitro sem si otresla majico in rob z zelenim madežem zatlačila v hlače. Potem sem globoko zardela kot še nikoli v življenju (pa to res velikokrat počnem). Malo zaradi šavja in precej zaradi njegovega dotika.

»A se premakneva? Kam bi pa šla?« je prekinil zadrego.

»Gualahanaspraha.«

»Malo naokoli, na sprehod?«

Fju, očitno sem si samo domišljala, da grgram. Ali pa mi je bral misli, v tistem trenutku bi mi bilo oboje okej.

Sreča

Namenila sva se proti cesti, počasi sva puščala sabo drevored in se bližala prometnici, levo je šla proti centru, desno proti zelenicam, in nagonsko sva izbrala desno. Razlagal mi je o učiteljici geografije, testu iz zgodovine, o sošolcih, ostankih malice in me spraševal, kako je bilo v šoli meni. Počasi se mi je vrnil dar govora, ampak seveda mu nisem povedala, da je bila polovica pouka zame stavek Super, se dobiva po pouku pri igrišču za košarko, tam kjer so drevesa. Raje sem se pritoževala nad domačim branjem, številom testov in dolgimi tedni do konca ocenjevalnega obdobja. Vmes sem enkrat vzkliknila: »O, metuljček!«, ker mi je res nad glavo priletel en lep metulj, in enkrat »Pazi, drek!«, ker sem se ustrašila, da bo stopil na pasji kakec. Potem sva se strinjala, da bi morali lastniki psov pobirati iztrebke.

Po kakšni uri sva končala v bližini našega dovoza. Nekako avtomatično sva prišla tja, se mi zdi. Vsaj jaz sem hodila kot na avtopilotu. Nimam pojma, ali mi je samo sledil. Ni mi kapnilo, da bi pomislila, ali ve, kje živim.

»Nekaj te pa moram vprašati,« sem rekla, ko sem se počutila že dokaj sproščeno in domače (ne nazadnje sem bila dobesedno skoraj na svojem terenu). »Kako ti je uspelo podtakniti listek v mojo peresnico?«

Amir, moj skrivni oboževalec, ni iz mojega razreda, ampak iz paralelke. Skupaj sva pisala Veselo šolo in tekmovanje iz angleščine. Skupaj sva bila tudi v šoli v naravi, no, jaz sem se družila s svojimi sošolci, on pa najbrž s svojimi, samo kosilo sva enkrat jedla za isto mizo. Mogoče sva se srečala še kdaj, kaj pa vem, nisem bila pozorna. Samo … toliko sem pa že gledala, da bi opazila, če bi se danes skrivaj pritihotapil v našo učilnico in šaril med mojimi pisali. 

»Ha, to je pa mala skrivnost velikih mojstrov,« se je nasmehnil. 

Toda jaz sem vztrajala. »Ne, res, povej. Konec me bo od firbca.«

Pretvarjal se je, da premišljuje, in se končno vdal. »Prav, prav, naj ti bo.« Navihano me je pogledal, da sem se skoraj spremenila v sladkorno lužo, in nadaljeval: »Lukata sem prosil, naj mi pomaga.«

Obstala sem kot vkopana. Luka je prosil?! Kaaaj? 

Pa kdaj je moje življenje postalo telenovela!?

»Rekel sem mu, da sva se dogovorila za izmenjavo plonkcev. Mislil je, da ti dostavlja moj plonkec za zgodovino, ti pa si mi v zameno poslala plonkec za geografijo. Malo me je bilo strah, da bo ugotovil, da prenaša en in isti listek, ampak na srečo je to Luka – ali ni opazil ali pa mu je dol viselo.«

Uau, kakšen načrt. »Bravo, kakšna ideja!« Nenadoma sem se počutila kar malo pomembno. Da je nekdo tako tvegal, da me je povabil na zmenek. Uau!

»Ja, no,« se je izmikal. »Nič posebnega ni, no.«

»Nehaj, to je bilo super. Nisem pa vedela, da sta z Lukatom taka frenda.«

Pokimal je. »Sva, in to že od vrtca. Vem, da sta se vidva nekaj časa družila, no, takrat sem te tudi prvič opazil … In ja, fino, da si rekla ja.«

»Ja?«

»Da boš šla z mano ven.«

Zarežala sem se, kot da gledam kakšno burlesko. »Pa itak, da sem!«

Pravzaprav je bilo res smešno kot burleska. Da sva se z Lukom družila, haha. Jaz sem ga gledala, kot da je božanstvo, medtem ko je on od mene prepisoval domače naloge. Ne vem, če bi katerikoli od naju temu rekel druženje, kvečjemu nekaj obsedenosti (z moje strani) in veliko parazitstva (z njegove). Za krepnit od smeha, res … Vsaj zdaj, ko sem na zmenku z drugim.

In da mi je prav Luka, moja velika (nekdanja?) ljubezen, prinesel sporočilce tega krasnega fanta, ki ga do danes nisem zares opazila! Čeprav je čisto luštkan in očitno tudi pameten in zabaven, povrhu vsega pa še totalno romantičen. Dobro, bila sem s Tomom, ampak …

Kakšna kolobocija, telenovela na kvadrat.

»Zdaj pa moram iti,« je rekel, potem ko sva se nekaj časa samo gledala in nama je bilo nerodno (vsaj meni). »Se še kaj vidiva?«

Zasmejala sem se: »Seveda. Kar kakšen listek mi pošlji.«

Mislila sem, da bo ugovarjal, a mi je pomežiknil: »V redu, bom.«

V tistem sem bila neznansko srečna. Hočem reči, ne vem, če je to sreča, ampak počutila sem se, kot da je tisti hip vse natančno tako, kot mora biti. Zrak je drugače migotal, barve so postale intenzivnejše in jaz si sploh nisem več želela biti kdorkoli drug, kjerkoli drugje. Tam, kjer sem bila, je bilo čisto prijetno. 

Amir.

Kdo bi si mislil, da se bo skoraj šest mesecev sanjarjenja prelilo v te štiri črke.

Amir.

Navdušenec nad zgodovino, veselošolski prvak, Lukov prijatelj, pisec skrivnih sporočil. 

Tako lepo mi je bilo, da sem Klari Jasni poslala sporočilo šele čez debelo uro.

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >